Pet božično-novoletnih filmov, ki jih ne moremo nehati gledati

Božično-novoletni prazniki so čas ponavljanja: istih navad, istih pesmi in – skoraj brez izjeme – istih filmov.

Televizijski programi vsako leto stavijo na preverjene naslove, gledalci pa se k njim vračajo z mešanico nostalgije, pričakovanj in udobja znanega.

Nekateri filmi so v desetletjih prerasli v kulturni ritual, ki presega generacije in nacionalne meje.

Predstavljamo pet filmov, ki spadajo med najbolj gledane in najbolj prepoznavne praznične stalnice.

Medtem ko večina filmske produkcije stavi na novost, praznični filmi živijo prav od znanega: od prepoznavnih prizorov, dialogov in likov, ki jih gledalci poznajo skoraj na pamet.

V tem smislu ne gre zgolj za zabavo, temveč za ritual, ki se ponavlja iz leta v leto, in s tem ustvarja občutek kontinuitete.

Televizijske hiše in pretočne platforme to dobro razumejo. Po podatkih različnih analiz gledanosti (zlasti v ZDA in Zahodni Evropi) se ravno v obdobju med božičem in novim letom močno poveča ogled starejših filmov, pri čemer prednjačijo naslovi, posneti pred dvema, tremi ali celo več desetletji.

Sam doma : film, ki je postal praznični standard

Originalni naslov: (Home Alone, 1990)

Režija: Chris Columbus

Igrajo: Macaulay Culkin (Kevin McCallister), Joe Pesci (Harry), Daniel Stern (Marv), Catherine O’Hara (Kate McCallister)

Film pripoveduje zgodbo o osemletnem Kevinu, ki ga družina po spletu nesrečnih okoliščin pusti samega doma, ko za božič odpotuje v Pariz.

Sprva prestrašeni deček hitro odkrije prednosti samostojnosti, resna preizkušnja pa pride, ko njegovo hišo ogrozita dva nerodna vlomilca.

Sam doma ni le uspešnica, temveč eden najpogosteje predvajanih filmov v zgodovini televizije. V ZDA in Evropi se redno uvršča med najbolj gledane filme decembra, podobno pa velja tudi za slovenski prostor.

Film je zanimiv tudi z vidika generacijskega prenosa: otroci, ki so ga gledali v devetdesetih letih, ga danes gledajo s svojimi otroki.

Njegova struktura je preprosta, a učinkovita – jasen konflikt, izraziti liki in humor, ki deluje tako na otroke kot na odrasle.

Obenem film ponuja idealizirano podobo doma kot varnega zavetja, kar je v prazničnem kontekstu ključnega pomena.

Umri pokončno: ko božič postane ozadje, ne tema

Originalni naslov: Die Hard (1988)

Režija: John McTiernan

Igrajo: Bruce Willis (John McClane), Alan Rickman (Hans Gruber)

Na božični večer policist John McClane skuša rešiti talce v nebotičniku, ki ga je zavzela teroristična skupina.

Na prvi pogled akcijski film brez očitne povezave s prazniki se je sčasoma prelevil v enega najbolj gledanih "božičnih" filmov.

Eden izmed možnih razlogov je, da je nekakšen kontrapunkt klasičnim, "pocukranim" božičnim zgodbam.

Prav zato se je uveljavil kot izbira za gledalce, ki se želijo izogniti pretirani sladkosti prazničnega programa, a kljub temu ostati v sezonskem razpoloženju.

Slednje film omogoča, čeprav z veliko nasilja, a prav zaradi svoje umeščenosti v božični čas, z božično dekoracijo, glasbo in korporativno zabavo, ki so za ta čas značilne, ter klasičnim božičnim srečnim koncem.

Pravzaprav ljubezen: sodobna urbana božična pripoved

Originalni naslov: Love Actually (2003)

Režija: Richard Curtis

Igrajo: Hugh Grant, Emma Thompson, Colin Firth, Keira Knightley, Alan Rickman

Film prepleta več zgodb, ki se dogajajo v Londonu v tednih pred božičem. Vsaka izmed njih raziskuje drugačen obraz ljubezni – od sveže zaljubljenosti do razočaranja, od prijateljstva do družinskih vezi.

Ta film je eden redkih primerov, kjer božič ni le kulisa, temveč strukturni element zgodbe.

Z vidika gledanosti je film še posebej uspešen med odraslimi gledalci, predvsem ženskami, a hkrati nagovarja tudi moške – bodisi skozi humor bodisi skozi bolj zadržane, melanholične zgodbe. Njegova moč je v fragmentiranosti, ki odraža sodobno izkušnjo odnosov.

Gledalec se lahko poistoveti vsaj z eno zgodbo, hkrati pa film zavestno ni idealiziran do konca.

Božič deluje kot katalizator čustev, ne kot čarobna rešitev. Prav ta mešanica topline in realnosti je razlog, da film ostaja priljubljen tudi dve desetletji po premieri.

Čudovito življenje: ameriški mit, ki je postal globalen

Originalni naslov: It’s a Wonderful Life (1946)

Režija: Frank Capra

Igrajo: James Stewart (George Bailey), Donna Reed (Mary Hatch)

Vsebina: na božični večer leta George Bailey razmišlja o samomoru. A spozna, kako dragoceno je njegovo življenje in kako močno je vplival na druge. Reši ga angel, ki si s svojim dejanjem prisluži angelska krila.

Film Franka Capre je sprva veljal za komercialni neuspeh, a je postal temelj božičnega filmskega kanona.

Njegova zgodba o posamezniku, ki spozna lastno vrednost skozi skupnost, je izrazito ameriška, vendar hkrati dovolj univerzalna, da deluje tudi v evropskem prostoru.

V sodobnem času film pogosto deluje kot protiutež hitremu tempu praznikov, saj gledalca prisili k razmisleku o smislu uspeha, solidarnosti in osebne odgovornosti.

Vilinski škrat: redka nova klasika

Originalni naslov: Elf (2003)

Igrajo: Will Ferrell (Buddy), Zooey Deschanel (Jovie)

Vsebina: Buddy, malček iz sirotišnice, se na božični večer nehote splazi v Božičkovo vrečo. Ko se Božiček vrne na Severni tečaj, ga odkrijejo škrati iz njegove delavnice in ga sprejmejo medse.

Buddy tako v delavnici izdeluje darila za otroke. Nekega dne pa odraste in se odpravi v New York iskat svojo pravo družino.

Film je postal sodobna praznična klasika predvsem zaradi energične igre Willa Ferrella in jasnega sporočila: božič ni stvar popolnosti, temveč odprtosti in dobrote.

Vilinski škrat je eden redkih novejših filmov, ki mu je uspelo vstopiti v stalni praznični repertoar. Očara predvsem s preprostim humorjem, nalezljivo energijo in izrazitim božičnim optimizmom.

Posebej je priljubljen pri mlajših odraslih, ki v njem prepoznajo nostalgijo, pomešano s sodobnim humorjem in ironijo.

Zakaj so božični filmi postali ritual?

Seveda se morda s tem spiskom nekateri ne boste strinjali, ker imate svoje najljubše božične filme.

Spisek božičnih filmskih klasikov, nastalih v desetletjih, je namreč dolg, priljubljenost pa je odvisna od vsakega posameznika.

Z našim izborom smo poskušali le z nekaterimi primeri pojasniti, zakaj je fenomen božičnih filmov postal del širše kulturne prakse.

Njihova ponavljajoča se prisotnost namreč ustvarja občutek domačnosti in predvidljivosti v času, ki je pogosto čustveno in družbeno naporen.

Prav zato gledalci običajno ne iščejo novosti, temveč potrjeno izkušnjo.

Božični filmi zato ostajajo gledani, ne glede na starost ali spremembe medijskih platform.